Zravnala sem hrbet, dvignila ramena in
glavo, otresla prah in pajčevine. Konec zabušavanja. Gremo naprej.
Podstrešje je prevetreno, predalčki
so pospravljeni, police prazne in zloščene.
Na iPodu so novi komadi. V omari
počivajo dolgo-želene tekaške „goretekske“, čakava na zasnežene
potke. Se že veselim.
V trebuhu tisto prijetno ščemenje, v
petah ščegetanje …. občutek imam, da me nekaj čaka. Ne vem še
točno kaj. A vem, da me čaka ;) .........