S postelje me je vrglo že ob petih, ker se me še vedno drži tisti čuden nemir, ko se kam odpravljamo.
Zvečer sem bila pridna in pripravila skoraj vse stvari, tako da smo zjutraj samo še napokali avto in se odpeljali na znano planoto. Pokljuka se ji reče.
Najdražjega ne bi mogla bolj osrečiti, ker smo zaradi usklajene jutranje akcije prišli prvi na smučišče. Ves čas mu je usta vleklo proti ušesom.
Za nami je na smučišče prišla družina s punčko, staro približno kot Mali G. Niti minute nista potrebovala, da sta šla skupaj na sidro in bila potem cel dan neločljiva.
Neumorno sta se podila po hribu in začuda noben od njiju ni občutil lakote in žeje, ki se drugače pojavi že po treh spustih.
Tako sem lahko jaz izkoristila vso pozornost smučarskega učitelja, ki me je tisti dan pošteno namučil.
Khm, khm .... pilila sva finese ;)
Še cel dan mi je potem odmevalo v ušesih: zaupaj smučki, zaupaj smučki …....
Pokljuko imam zelo rada. Kot mala mula, sem na smučišču poleg Šport hotela delala prve zavoje in doživljala travme ob solo uporabi sidra. Bila sem namreč tako lahka (beri suha) in tako štorasta, da sem se le s tažavo obržala gor.
