V ZOO Ljubljana prihajata tigra. Seveda bo treba nujno
pogledat ta zverinski par . Mali G. se že veseli. Mene bolj malo mika, da bi
jih šla pogledat.
S pokojnim tigrom z živalskega vrta sva stkala prav posebno
vez in nikoli ga ne bom pozabila.
Zato bi z vami rada delila prigodo, ki se mi je zgodila pred
leti.
Visoko noseča, sem v spremstvu žlahte ali prijateljev, ne
spomnim se več točno, obiskala ZOO. Takrat še ni bil tako urejen in nekatere
živali so se mi prav smilile
Zveri so imeli takrat zaprte, po mojem mnenju, v premajhnih
ogradah.
Vroče je bilo, sredi poletja in z ogromnim trebuhom, bila
sem proti koncu nosečnosti, sem prav počasi "racala".
Ustavili smo se pred
tigrovo ogrado. Utrujena sem se naslonila na ograjo, ki je bila nekaj cm
stran od mreže ograde, kjer se je gor in dol sprehajal ta veličasten mačkon.
Vsakič, ko je prišel do konca ograde, me je pogledal, se
počasi obrnil, šel na drug konec in spet nazaj do mene. Potem sem začela tudi
jaz strmeti vanj. Najini pogledi so bili vedno daljši, prav tako njegovi
postanki ob koncu ograde.
Nakar se zverina prav počasi obrne, nastavi svojo kosmato
rit, dvigne rep in me markira .... po domače povedano poščije. Ostali so še
pravočasno poskakali stran, jaz z ogromnim trebuhom nisem imela te sreče.
Očitno se je počutil ogroženega in je branil svoj teren, mogoče me je označil za prijateljico ....... nikoli ne bom vedela.
A ne bom pretiravala, če napišem ....... bila sem poscana od
glave do pete. Moj najdražji se je seveda od smeha skoraj valjal po tleh.
Doma me niti nekaj urno tuširanje ni rešilo smradu po urinu.
Še nekaj dni sem imela v nosu spomin na "prijatelja" z živalskega
vrta. Vsakič, ko obiščem živalski vrt ga vonjam.
Takrat sem še delala v trgovini in
našemu aranžerju Bobanu sem povedala kaj se mi je zgodilo. Bil je čisto zaprepaden:"Gloria (tako me je klical) to mora nešto da znači!"
Mogoče res nekaj pomeni ..... saj vsak
pa tudi ne more reči, da ga je poscal tiger.
