Bovec

Bovška dežela ..... poleg Logarske doline moj najljubši konec Slovenije. Nanjo me vežejo sami lepi spomini. Na Kaninu je Luka z dudo naredil prve smučarske zavoje J, v Lepeni smo uživali s konjiči,  sprehajali smo se po suhi strugi do slapa Boke, v Sočo metali kamenčke, raziskovali rove iz prve svetovne vojne in trdnjavo Kluže (takrat še ni bila obnovljena in zakljenjena),  firbcali kako mogočen je bil plaz v Logu pod Mangrtom in potem na mostu zmrzovali skoraj uro, ker je Pia zaklenila ključe v avto, a se je vse dobro izteklo ...... skratka Bovška kotlina je res polna adrenalina, kot pravijo.

Po dolgem času smo se spet vrnili v mestece Bovec in niti viroza, ki me je kuhala mi ni pokvarila dopusta. Sem si čisto sama kriva .... lepo vreme me je zvabilo ven na tek že prvi dan, a kaj, ko me je potem prepihalo do kosti in padec odpornosti je bil samoumeven.

Doživela sem pa eno tako lepo prigodo, ko sem tekla proti Čezsoči je mimo pripeljal domačin in se ustavil ( jaz sem bila že z eno nogo v jarku, da pobegnem, enkrat sem med tekom doživela eno neprijetno izkušnjo) in mi dal bonbon, da mi ne bo padel cuker J. Domačini so res prijazni in sprejmejo te z odprtimi rokami.

Po dolgih letih smo končno dočakali povezavo s Sella Neveo in jasno bili smo tudi pri sosedih. Imeli smo srečo, ker je plaz, nekaj dni po našem odhodu, zasul vlečnico Prevale in tako

so morali povezovalno progo zapreti.

Skratka, bilo je fajn in še nekaj slikic: