Kako sem spoznala Viktorja Plestenjaka

Pred desetimi leti sem se s Šmarne vračala z vizitko, na kateri je pisalo Viktor Plestenjak, kipar in telefonska številka.

Vso pot navzdol sem premlevala in vrtela playback; uživam na ležalniku in lovim sončne žarke, ko opazim, da me dva »starca« opazujeta. Perverzneža si mislim in zamižim v sonce. Ko se spet malo razgledam naokoli, opazim da se mi en od njiju približuje. »No krasno«, si mislim. Stari počepne k ležalniku, se predstavi, mi v roke potisne vizitko in vpraša, če bi mu pozirala. »AAAAAA, pa zakaj si ravno mene najdu zajebavat, pejt kake druge pecat«, sem si mislila. Očitno je razbral z obraza, kaj se mi plete po glavi in je hitro razložil, da bi naredil portret. Naredil bi mojo glavo in nič drugega. »Aha portret, no ne vem, mogoče pa .....« sem mencala in gledala vizitko. Dogovoriva se, da se slišiva, če bom za.

Priznam, sem ravno prav zvedava in nečimrna, da sem ga poklicala in privolila.

Takrat mi je življenje na pot pripeljalo zelo zanimivega gospoda, akademskega kiparja Viktorja Plestenjaka.

V Šiško, kjer je imel atelje, se je vedno pripeljal s kolesom. Kasneje sem izvedela, da sploh nima izpita za avto.

Med ustvarjanjem ni kaj dosti govoril. Njegove sinje modre oči so vrtale vame, prsti pa s posebno mehkobo in eleganco oblikovali glino. Potem sva šla še na kavico v bližnji kafič. Takrat se je razgovoril. O svojem delu, načrtih, o glasbi. Izvedela sem, da igra v Simfoničnem orkestru RTV.  Če boste šli kdaj na koncert sinfonikov; belolasi in belobradi gospod, ki igra na violo je Viktor. Človek s prav posebno energijo.

Najino druženje ni trajalo dolgo. Na koncu mi je portret podaril in potem so se najine poti razšle.

Upam, da ga bom še kdaj srečala, tako naključno, kot sem ga spoznala. Povabila ga bom na kavo in ga spet poslušala z odprtimi usti.  

Vrrrrrrsar

Nazaj smo...

 Kako naj povem; prehitro je minilo in bilo je sladko.  Migala sem in lenarila, v pravšnjem ravnovesju, tako da sem se ravno prav spočila in spet hitro navadila na come back.

Otroka sta našla prijatelje, midva sva našla drug drugega ;-).

Zgodaj zjutraj sva tekla do letališča. Okolica se še ni prebudila, na cesti še ni bilo prometa. V zraku vonj po morju in rdeči zemlji. Edini jutranji spremljevalci so bili pes čuvaj, ki ni znal lajati in trije pavi, ki so se šopirili in drli v jutro. In res je, letos sem na morju vzljubila jutra.

Potem obvezna kavica v Batani in nabava istrske štruce za zajtrk. Mljask.

Kljub milu in kremam mi prsti še vedno dišijo po čebuli in česnu. Saj vem, da bi si jih lahko zdrgnila z limono, ampak ne, ker nočem še pozabiti male kuhinjice, kjer sem/smo pripravljali dagnje, rižote in solate z morskimi sadeži, polnili lignje. Tolko luka, kot sem narezala, naseckala v teh preteklih dneh ga še dolgo ne bom. 

Zvečer obvezno druženje ob pijani lubenici in debate kdo bo šel v lov na Ugorja. Res smo ga jedli, vendar je bil »ulovljen« v Leclercu ;-).

Lenarjenje je bilo rezervirano za požiranje knjig. Uspelo mi je prebrati vse knjige. Gaby Hauptman mi je dala nekaj lekcij o moških. Venera pa razkrila Firence v 16. stoletju.

Zadnji dan so se mali prijatelji poslovili z nogometno tekmo. Slovenija : Nizozemska. Naši mali nogometaši vsi v slovenskih nogometnih dresih, navijačice s slovensko brisačo, so glasno kričale: kdor ne skače ni Slovenc in Slovenija gre naprej. Rezultat 3:0 za Slovenijo, hja tulipani, kakor so jih poimenovali, so bili na slabšem, niso imeli navijačic.

Kar nekako se nismo mogli poslovit. Sonce je že skočilo v morje, ko smo se skobacali v avto. Veliki G. se je priklopil na iPod. Mali G. je takoj zlezel pod kožo. Roko sem položila na ramo najljubšega šoferja in v glavi mi je odzvanjalo Projleče je a u meni nemir ...... opaaaaaaaa.