Vrrrrrrsar

Nazaj smo...

 Kako naj povem; prehitro je minilo in bilo je sladko.  Migala sem in lenarila, v pravšnjem ravnovesju, tako da sem se ravno prav spočila in spet hitro navadila na come back.

Otroka sta našla prijatelje, midva sva našla drug drugega ;-).

Zgodaj zjutraj sva tekla do letališča. Okolica se še ni prebudila, na cesti še ni bilo prometa. V zraku vonj po morju in rdeči zemlji. Edini jutranji spremljevalci so bili pes čuvaj, ki ni znal lajati in trije pavi, ki so se šopirili in drli v jutro. In res je, letos sem na morju vzljubila jutra.

Potem obvezna kavica v Batani in nabava istrske štruce za zajtrk. Mljask.

Kljub milu in kremam mi prsti še vedno dišijo po čebuli in česnu. Saj vem, da bi si jih lahko zdrgnila z limono, ampak ne, ker nočem še pozabiti male kuhinjice, kjer sem/smo pripravljali dagnje, rižote in solate z morskimi sadeži, polnili lignje. Tolko luka, kot sem narezala, naseckala v teh preteklih dneh ga še dolgo ne bom. 

Zvečer obvezno druženje ob pijani lubenici in debate kdo bo šel v lov na Ugorja. Res smo ga jedli, vendar je bil »ulovljen« v Leclercu ;-).

Lenarjenje je bilo rezervirano za požiranje knjig. Uspelo mi je prebrati vse knjige. Gaby Hauptman mi je dala nekaj lekcij o moških. Venera pa razkrila Firence v 16. stoletju.

Zadnji dan so se mali prijatelji poslovili z nogometno tekmo. Slovenija : Nizozemska. Naši mali nogometaši vsi v slovenskih nogometnih dresih, navijačice s slovensko brisačo, so glasno kričale: kdor ne skače ni Slovenc in Slovenija gre naprej. Rezultat 3:0 za Slovenijo, hja tulipani, kakor so jih poimenovali, so bili na slabšem, niso imeli navijačic.

Kar nekako se nismo mogli poslovit. Sonce je že skočilo v morje, ko smo se skobacali v avto. Veliki G. se je priklopil na iPod. Mali G. je takoj zlezel pod kožo. Roko sem položila na ramo najljubšega šoferja in v glavi mi je odzvanjalo Projleče je a u meni nemir ...... opaaaaaaaa.