Pismo v Korvatunturi

Najdražji dobrodušni mož, khm khm khm, Božiček,

bliža se veseli december, čas praznikov in obdarovanj in mala deklica v meni, ki vsake tolko  plane na dan ti piše pismo želja.

Želi si veliko zdravja, da bo lahko še naprej z največjim zanosom »gonila« sesalec, brisala prah, pobirala cunje s tal .....,

želi si veliko radosti, da bo lahkotno po prstih poplesovala po kuhinji in z levega rokava stresala specialitete, v času praznikov pa spekla najrazličnejše in najokusnejše dobrote ......,

želi si veliko veselja in potrpežljivosti, ko bo vozakala Malega G. na športne dejavnosti, mu brala knjigice, ga prepričevala o nujnosti umivanja zob, ga »strašila« z zobno miško in Muco Copatarico, mu pregledovala zvezke in se čudila opustošeni peresnici ......,

želi si veliko sreče, da jo bo pod smrekico pričakalo darilo

res, rres, rrrres, rrressssssss sem bila pridna.

Marinka

Med brskanjem po spletu sem naletela na Marinko. S sis sva si v otroštvu delili kar nekaj knjig o Marinki; Marinka v parku, Marinka gospodinji, Marinka nakupuje, Marinka nadomešča mamo, Marinka v gorah ....

Marinka se mi je zdela carica. Mala deklica je sama nakupovala, kuhala, pazila na bratca.

Najbolj pa so me v knjigi pritegnile ilustracije; Marinkina svetleča lička, žareče očke in luškane oblekice.

Ležala sem na trebuhu, listala Marinko in sanjala, kako bom tudi jaz, ko odrastem imela tako lep voziček, kot ga ima ona, tako lepo oblekco itd., saj veste do kam vse seže otroška domišljija.

In danes ...... ko sem zagledala Marinko sem se zamislila, da bi bilo lepo spet ležati v otroški sobi in sanjati kako bo, ko odrastem.