Memory drops

Potopljene

Bila sem res prijetno presenečena ….... mala „cjut“ dvoranica z rdečimi dvosedi mi je bila všeč, film pa tudi, seveda.  "Potopile"  smo se in uživale.

Potopljena

Ko se je v Ljubljani odprl Kolosej, ki je v Slovenijo prinesel razvado, da greš v dvorano jest in pit zraven pa še malo film pogledat …... no ali obratno, gledat film in malo jest in pit, se mi je sprva zdelo zelo v redu. Potem sem nekega davnega dne, ko sem še Velikega G. vozila v kino, doživela neprijetno presenečenje. Potopila sem se v moker sedež. Nekdo je moral biti strašno neroden in je na sedež polil kar konkretno količino pijače. Z grozo na obrazu in premočeno ritjo sem se šla pritožit „hostesi“ pred vhodom. Revica je imela to smolo, da je kasirala vso mojo jezo. Pomagala mi je lahko le tako, da sem dobila suh sedež, na katerega sem se prilepila s čudnim občutkom in mokrimi hlačami. Od takrat imam navado, da vedno preverim kam se usedem.

Se še spomnite, kako so bile stare kino dvorane čudovito osvetljene? Pred pričetkom filma pa je svetloba počasi pojenjala. Zdaj vsaj vem zakaj so v Koloseju dvorane tako mračne, da moraš z mobitelom svetit, da najdeš sedež. Zato, da (moje) oči ne bi videle vse svinjarije, tisto kar ne vidiš ne boli, zato sem še naprej hodila v kolosalno čudo in vsakič ugotavljala, kako umazani in dotrajani so sedeži. Murphy, kakršen sem, sem vedno dobila sedež s sumljivo luknjo in potem tistih 120 minut ali več, kolikor traja film, trpela. Zadnjič, ko me je mali pregovoril za ogled 3D risanke, so me oropali za vstopnice, pregrešno drage kokice, sok in vodo, doletelo pa me je spet, da sem morala sedeti v prav grdo strganem sedežu. In prisegla sem si, da je res zadnjič.

Ker me spet vleče v kino, začeli so predvajati Titanik v 3D, premišljujem če bi ponovno tvegala usodo. Sis mi je povedala, da film vrtijo tudi v Kranju. Upam, da je tam dvorana malo manj frekventna in da se bom lahko potopila v udoben sedež, ne da bi „utonila“.

Kvinojček

Veste kaj je kvinojček? Ni igrača, niti kaka čudna majhna živalca ….. to je juhica.

Juhica, ki je primerna za pomladno prečiščevanje.

A še preden vam zaupam sila preprost recept, vam moram predstavit glavno sestavino, ki je ..... kvinoja.

Nekateri ste že slišali zanjo, za tiste, ki še vedno tavate v temi in še niste spregledali pa na kratko (več tukaj):

kvinoja je energijsko žito

prihaja iz Južne Amerike

vsebuje vse potrebne aminokisline in je zato popolna beljakovina

je laže prebavljiva kot mesne beljakovine

vsebuje veliko manj maščob kot meso

Za kvinojo in ostala super živila sem izvedela v knjigi Dr. Gillian McKeith – Si to, kar ješ, ki je zadnje dni le stežka dam iz rok. Recenzije res ne mislim pisat, naj samo namignem, da je knjiga pravi zaklad o zdravi prehrani in je na žalost razprodana, a še dobro da imamo knjižnice.

Iz tega čudežnega žita lahko pripravimo juhe, solate, priloge, sladice …... Jaz sem jo celo uspešno podtaknila v juho Malega G. in v polpete (brezmesne seveda).

Tako preprosto si lahko pripravite kvinojčka:

zrna kvinoje najprej temeljite sperite s toplo vodo (zrna imajo grenko lupino in ne bi si želeli pokvariti okusa)

v pol litra vrele vode stresite 1 lonček (2.5 dl) zrn in dodajte bio zelenjavno jušno kocko, soliti ni treba; seveda lahko kocko zamenjate s svežo zelenjavo in malo solite

Kuhamo kakih 7 minut, odstavimo in pustimo, da 15 minut počiva

DOBER TEK

Moja današnja malica je bila solata s kvinojo ........ mega okusno in zdravo.