Live for the moments you can't put into words

Težko najdem besede s katerimi bi opisala tako lep dan.

Zato naj govorijo samo fotke, ki sva jih v večnost ujeli s Svizcem.

Veseli december je lahko tudi, ko se iz meglene kotline odpelješ v sončen dan. 

Nedeljska tura na Vrtačo in zaključek počitnic, kot se spodobi

Ko se na kupu najdejo trije entuziasti, ljubitelji gora in pustolovščin, potem ne more biti slab dan.

Že jutro se je začelo komično in evforično ;). Kajne Svizec 😉?

Z malo zamudo me pod blokom dočaka vesel pozdrav. V »makino« od P. vržem gojzarje, palice, nahrbtnik in že drvimo proti Gorenjski.

Iz Ljubelja odrinemo na Zelenico. 

Pred davnimi leti, ne bom povedala koliko 😎, sem se na Zelenico peljala z »enosedo«. Spomnim se, da me je zelo, ampak res zelo zeblo in skoraj zmrznila sem na žičnici, še rokavice so se mi od mraza zalepile na varovalo.

Danes te žičnice in smučišča ni več. Res škoda 😐!  

Do koče na Zelenici pridemo hitro. Umaknemo se za kočo, kjer je senca, da si privoščimo kratko pavzo.  Ko se vrnem iz koče, mojih sopotnikov ni več, na deskah sta samo nahrbtnika in palice.  Izza vogala pogleda R. in se smeje na vsa usta.

»Kaj se dogaja« vprašam.

»Ja a ne vidiš« reče R.

Sploh nisem opazila mladega bikca, ki je stal le malo stran od desk in z zanimanjem opazoval nahrbtnika.

»Ni »šans«, da grem tja«, si mislim. Raje sem šla okoli koče na drugo stran, R. pa je uspešno rešil naše stvari, da smo lahko nadaljevali pot proti Vrtači. Radoveden bikec pa je hotel kar z nami. Teči pred bikom ni ravno priporočljivo, na srečo si je mali kmalu premislil in ni šel za nami v hrib.

R. je blisknil naprej. Hmmmm le kaj je kupil za pit na »bencinski«, sva se spraševali s P.

Ugotavljali sva, kako hitro lahko med dopustniškim poležavanjem izgubiš kondicijo.

Počasi sva »grizli kolena« in niti tisti mali bikec, ki je ostal pred kočo, me ne bi pognal hitreje.

R. je na vrhu pojedel že dva sendviča, preden sem prisopihala gor.

Nad Stolom je že grmelo in sivi oblaki so se začeli valiti proti nam. Zato smo kar hitro »popokali« nazaj do koče.

A oblaki so se premislili in ubrali drugo pot. Mi pa smo se do koče vrnili suhi. Jupi!

Nazdravili smo na naše nadaljnje podvige in dogodivščine, poklepetali z oskrbnico in »lokal patrioti«.  Izvedeli smo zanimive stvari, ki nam bodo, če se naši načrti uresničijo, prišli še kako prav.

A kakšni načrti, se sprašujete. Vse ob pravem času 😉. Spremljajte nas in vse boste izvedeli 😁.

Enačba

»Daj mami reši to enačbo«
Mali G. mi pod nos pomoli list papirja in čaka.
»Bom kasneje, počakaj malo« Cel kup stvari moram še postorit. Pakiram in v glavi imam tisoč drugič reči.
»Mami enačba …. daj jo reši noooooo …«, še nekajkrat slišim.
»Bom, bom … samo malo počakaj.«
Ko naslednjič spet slišim naj rešim enačbo, povzdignem glas, ker enačbe sredi dela, ki ga imam res ne bom reševala.
»Lahko mi greš pa pomagat, da ne bom sama pakirala!«
Naslednji dan, ko se odpravljava, na mizi zagledam list z enačbo. Potem se spomnim, kolikokrat mi je rekel naj jo rešim. Očitno mu je to res pomembno.
 »OK, no še tole rešim in greva«

7i + 9x > (3x + 7u)

Rešim jo na hitro in površno. Nisem pozorna na predznak. Mali G. pomaga in na koncu dobim rešitev:

Zato, ker ti je v javnosti tako nerodno, ko te objamem in ti dam lupčka ali ko ti rečem, da te imam rada do neskončnosti, samo zavijaš z očmi,  ti sedaj tukaj na veliko napišem TUDI JAZ TE IMAM RADA MOJ NAJSTNIŠKI GUSAR!

Vse do Triglava

S Polonino »makino« se dokaj pozno odpeljeva proti Pokljuki. Morali sva še nazaj v Ljubljano po čelado.

Polona je cool, ker je »u izi« in ne komplicira". Je moja »hajkerska kompanjonka«, vedno se imava super in vedno se nama dogaja na polno.

Nekaj dni prej sva s prstom po zemljevidu naredili pohodniški načrt. Iz Rudnega polja bova šli do Vodnikove koče, nato nadaljevali do koče na Doliču, kjer naj bi prespali. Koča je polno zasedena,  a oskrbnik je zagotovil, da se bo za luštni punci že našel kak prostor.

Ob desetih pustiva avto na Rudnem polju. Pot do Vodnikove koče je lepa in lahka. 

Prvi postanek imava na Studorskem prevalu. Odpnem nahrbtnik in pozabim, da je nanj pripeta tudi spalna vreča, ki se začne kotaliti v dolino. Polona poskoči in teče za kotalečo spalko. Sedim in opazujem smešen prizor. Hitro sklenem, da bom verjetno morala kupiti novo. A kotaleča stvar se le ustavi, nekaj metrov nižje na poti. 

Nadaljujeva mimo travnatega pobočja Tosca. 

Presrečna sem, da se spalka ni odkotalila v Bohinj, sladkor od malice me je hitro dvignil, zato imam lahke noge in hiter korak. Zaradi tega ob postanku pred Vodnikovo kočo začutim bolečino v »pruhu«. Polona me opozori, da ne rabiva tako hitet.

Opazujeva Dolič, nad katerim se začnejo nabirati oblaki. Gospod, ki naju postreže predlaga, da ostaneva kar pri njih,  zato ker imajo izvir s pitno vodo in topel tuš. Ponudi še masažo z bučnim oljem HAHAHA.

Pogled na Dolič res ne obeta nič dobrega in pade odločitev, da greva na Planiko. Tudi tam naj bi bila ležišča zasedena. Trdno odločeni, da bova že našli prostor za prespat, nadaljujeva pot. Niti se ne spomnim, kdaj natančno, se nama utrne nov plan. Mogoče po tistem, ko nama trije planinci, ki se vračajo s Triglava omenijo, da je na Kredarici zvečer žurka. S Polono se spogledava, »Ajd, greva na Kredarico in potem naslednji dan na Triglav!« Seveda, zakaj pa ne!

Nahrbtnika postajata vse težja, vroče je in poti kar ni konca. Res se vleče tistih zadnjih 30 minut do Kredarice. Od vročine mi postaja malo slabo, a sem tiho in grizem naprej.

Pri ovcah zavijem levo, še nekaj težkih korakov in zagledam vetrnici. »Jeeee gor sva! Polona, kočaaaa!«

Najprej malica, nazdraviva z medico, nato obvezen "fotošuting". Grem v kočo, P. ostane še zunaj, lovi pravo svetlobo, išče fotogenične kadre. P. ima »uč« za te zadeve. Saj ni čudno, ker je fotografinja.  Jaz pravim, »njen telefonček fotka lepe stvari in ljudi«. V objektiv se ji nastavi mladi kozliček ali kozorogec, ki sam tava po skalovju.

Že pred kočo je polno ljudi, notri jih je še več. Želim se pozanimati za prenočišče, a je pred recepcijo polno planincev.

Razgledam se in vidim, da imajo veliko klopi. »To je super, če ne bova dobili ležišča, prespiva kar na klopi in ni "šans", da grem ven« Vseeno me malo stiska po drobovju, ker nisem prepričana, kako se bo zadeva razpletla.

Ko se v kočo vrne tudi P. greva skupaj vprašat, če bi se dalo dobiti ležišče. Imava srečo, bilo je nekaj odpovedi rezervacij in dobiva postelji. Jupi! Kako je to super. Odneseva nahrbtnika v sobo in pogledava, kje bova spali. Dobili sva pograd.

Večeri se, sediva pred kočo, opazujeva gruče pohodnikov, ki se še pozno zvečer odpravljajo na najvišji vrh. Kot mravljice hodijo v steno in po grebenu. Jaz komaj čakam naslednji dan, P. prizna, da jo je strah in da se ji zdi stena strašljiva. Dogovoriva se,  da jutrišnji vrh ni pogoj in če bo preveč hudo ne greva naprej.

Pred spanjem popijeva najdražje Laško v Sloveniji. 4.5€ na »piksno«! Tako to je, ko piješ pivo na 2515 nadmorske.

Od celodnevne ture, gorskega zraka, sreče, veselja, strahu in jutrišnjega pričakovanja sva utrujeni in nisva prava družba za skupino pri sosednji mizi, ki igra enko in naju vabi k igri. Greva raje v "mižule".

Ah, ta čar skupnih ležišč. Zavijem se v spalko in poskušam zaspati. Zebe me, v meča me grabijo krči, poslušam smrčanje, stokanje para, ki se predaja užitkom, pokrivam se čez glavo, obračam na levi bok, na desni bok, na hrbet ….. in tako vse do jutra.  Ob petih zjutraj sem kljub temu, da nisem spala niti minute, spočita in pripravljena na akcijo.

Glede na vso opremo, ki jo navlečem nase, lahko rečem, da sem pri svojem prvem vzponu, šla na Triglav gola in bosa. Brez čelade, plezalnega pasu in varovalnega kompleta. Še pot ni bila tako hudo varovana, kot je sedaj.

Malo pred šesto greva gor. Vzpon je postal prava romarska pot za turiste. Večinoma so to Hrvati, Italjani, Nemci, Angleži in Čehi.

Brez komplikacij sva prišle do stolpa. P. je tradicionalno "fasala" po riti. Prvega vzpona se ne sme pozabiti!

Razgled s Triglava je vedno osupljiv, čeprav so meglice zastirale pogled na morje.  In to je to. Vrh osvojen, "fotošuting" narejen, video pozdrav za Martina posnet. Kaj drugega preostane, kot da greva nazaj dol. Lažje je dol, kot gor, ugotavlja P., ki si ob sestopu strga hlače na riti. Ko se preoblači ugotovi, da ima luknja v hlačah obliko srčka. Kakšen lep spomin. Triglav trga "gate", prav zares!

Pred deveto že pijem kavo pred kočo. Pojeva zajtrk, spakirava stvari in pot pod noge.

Spuščava se proti Konjščici in pred kočo vidiva ljudi. O super, P. sanja o kislem mleku in skuti, jaz o WC-ju in kavi J. A koča je zaprta. Skupina španskih turistov ima tam marendo. Privat zadeva je, zato se odpraviva naprej. Po travniku vodi potka do gozda, hodiva ob potočku in prideva na široko gozdno pot. Nimava pojma kje sva. Ujameva štiričlansko družinico, da bi jih vprašali kam gredo, a tudi oni niso prepričani, če gredo v pravo smer, kjer so pustili avto.

Potem se pojavi Hrvat s karto v roki in nama razloži situacijo. Tudi onadva s sinom sta zgrešila pot na Rudno polje.  Mi gremo tako rekoč »okrog riti v varžet«, se temu reče. Od parkirišča, do katerega naj bi vodila ta pot, je še cca 3km do vojašnice, kjer naju čaka avto.

Noge so težke, ramena boleča, pošast na mojem hrbtu tehta že 100 kg. Kmalu prideva do parkirišča o katerem nama je govoril Hrvat in zagledava družinico, ki sva jo srečali prej. Možakar ponudi prevoz do Šport hotela. Zakon! »Se bomo že stisnili«, pravi.  V prtljažnik strpamo nahrbtnike in sina Jako. Velikodušno nama odstopijo sedeža v avtu. Izveva, da so se že zgodaj zjutraj odpravili od doma, šli so na Tosc. Luškana družinica iz Logatca, hvala vam iz srca! Med vožnjo pomaham Hrvatoma, ki bosta morala do avta hoditi še kar nekaj časa. 

P. se tako mudi na Bled »ofrišat« v jezero, da mobitel pozabi na strehi avta. Po nekaj kilometrih, ne prav počasne vožnje, je ta spet v varnih rokah lastnice.

Na parkirišču v Zaki, nama Italijan kavalirsko odstopi parkirni listek. Gracie!

Z osvežitvijo v jezeru ni bilo nič, ker se je ulilo, zato se odpeljeva domov.

Saj je povsod lepo, a doma je najlepše in kako paše topel tuš.

Veliko pohodniških dogodivščin naju še čaka. V blogu, ki je še v nastajanju, želiva delili zgodbe s poti, ljubezen do pohodništva in nasvete. Radi bi vas navdušili, da se odpravite ven v naravo in  doživite svoje pustolovščine. Zato ostanite z nama J.

Dnevni horoskop

Merkurjeva bližina Soncu bo v začetku dneva prinesla nekaj nujno potrebne sprostitve v višavah.

Vendar čisto brez težav ne bo šlo, na pot se lahko postavi spoznanje, da tudi v gorah ni več poštenih ljudi. A na žalost boste takrat že v dolini.

V družinskih zadevah bodo šle stvari drugače od zamišljenega, morda bo treba sprejeti odločitve, ki najmlajšemu članu nikakor ne bodo všeč. A slej ko prej bo moral ugotoviti, da se je treba v življenju tudi kdaj prilagajati.

Dan se bo nadaljeval precej kaotično, saj sta tako Venera kot Saturn postavljena neugodno, kar ne bo dobro za vaše prevozno sredstvo niti za vašo denarnico.

Ker situacije ne boste mogli imeti pod nadzorom, si boste delali različne scenarije, da bi vas razvoj dogodkov manj presenetil.

Če malce zanemarite Jupitrovo pomoč, ki je ni in ni (presneti Jupiter), bo vse drugo v vašem dnevnem horoskopu govorilo v vaš prid.

Ja pa jade ;)

Če bi si ta horoskop pisala včeraj, bi dan preležala na kavču pred TV-jem ali v postelji z dobro knjigo v rokah.

A moja prijateljica ima prav, ko mi reč, »Ti si  žena od akcije« in tako se vedno nekaj dogaja.

Vesti iz zavesti

Vesti iz moje zavesti so za nekaj časa potihnile. Zato, ker je bilo obdobje, ko so se mi pred nogami kotalile limone in nisem vedela kaj - kako z njimi. In tako so se vesti kisale v moji glavi.

Potem sem ugotovila, da imam ožemalnik in sem si naredila osvežujočo limonado.

Ogromno se je zgodilo in spremenilo od takrat, ko sem začela pisati vesti. Po dolgem času sem se spet prijavila v blog in zdelo se mi je, kot da kukam v časovno kapsulo. Zabavno je bilo brati stare zapise in statistika na Bloggerju kaže, da sem in tja še koga zanese na obisk.

Zato so Vesti iz  zavesti spet v pogonu. Dobrodošla nazaj, bom najprej rekla kar sama sebi.

Dobrodošli nazaj vsi moji bralci, ki vas lahko preštejem na prste ene roke 😁

Še opozorilo, slovnično občutljivim osebam ne priporočam branje bloga. Vejice in ostalo navlako, si zatlačite v vazo 😉 .