Enačba

»Daj mami reši to enačbo«
Mali G. mi pod nos pomoli list papirja in čaka.
»Bom kasneje, počakaj malo« Cel kup stvari moram še postorit. Pakiram in v glavi imam tisoč drugič reči.
»Mami enačba …. daj jo reši noooooo …«, še nekajkrat slišim.
»Bom, bom … samo malo počakaj.«
Ko naslednjič spet slišim naj rešim enačbo, povzdignem glas, ker enačbe sredi dela, ki ga imam res ne bom reševala.
»Lahko mi greš pa pomagat, da ne bom sama pakirala!«
Naslednji dan, ko se odpravljava, na mizi zagledam list z enačbo. Potem se spomnim, kolikokrat mi je rekel naj jo rešim. Očitno mu je to res pomembno.
 »OK, no še tole rešim in greva«

7i + 9x > (3x + 7u)

Rešim jo na hitro in površno. Nisem pozorna na predznak. Mali G. pomaga in na koncu dobim rešitev:

Zato, ker ti je v javnosti tako nerodno, ko te objamem in ti dam lupčka ali ko ti rečem, da te imam rada do neskončnosti, samo zavijaš z očmi,  ti sedaj tukaj na veliko napišem TUDI JAZ TE IMAM RADA MOJ NAJSTNIŠKI GUSAR!