Ljuba mala

Dunja,

Škoda, ker nimam takega daru, kot tiste dobre vile sojenice iz pravljice o Trnjulčici. Prerokovala bi ti brezmejno srečo in podarila lepoto, prikupnost, pamet, milino, sočutje ..... in če bi bilo na svetu veliko takih dobrih vil, ki bi otrokom darovale take krasne stvari, bi bilo na tem našem planetu manj gorja. Hej, hej, nočem te prestrašiti, pikica mala, na tej krogli je krasno živeti, res. Jaz ti na žalost teh stvari ne morem podariti, ti jih pa iz srca želim.

Želim ti mala Dunja, da bi se znala veseliti življenja in iz njega potegniti vse najlepše in najboljše.

Taka sem .......

da v vsaki stvari vidim/najdem kaj dobrega. Človek mora biti optimističen, a ne.

Tako imam rada tudi vse letne čase in v vsakem mi je nekaj všeč. Zimo imam zelo rada, če je veliko snega še toliko bolj. A ko se začno dnevi daljšati in postajajo toplejši, ko veter pomete z ulic vso svinjarijo, ko narava začne zelenet, takrat je čas, da se zima poslovi in pika. 

Tako pa zdaj berem, da vremenoslovci napovedujejo ohladitve in v nedeljo sneg do nižin. Močno upam, da so se zmotili, saj so se že velikokrat. OK naj dežuje, rada imam pomladanski dež s soncem.

Letošnjo pomlad sem pričakala z novim »trenchcoatom«. Po dolgem iskanju sem končno dobila takega, kot sem si ga zamislila ..... klasičen, z mini »odštekanimi« detajli, zaradi katerih je poseben in brezčasen.

A sem že povedala, da v vsaki stvari najdem kaj dobrega ;)?

vir: tukaj

Orehovčki

Danes smo v kuhinji gostili očarljivega, talentiranega, mladega, perspektivnega kuharskega mojstra ali bolje rečeno peka.

Jaz sem bila le pomočnica in fotografinja.

Mali kuharski mojster si je pripravil naslednje sestavine:

300g moke

100g orehovih jedrc

100g mletega sladkorja

200g masla

2 rumenjaka

V kuhinjskega robotka/sekljalnika je stresel moko, sladkor in orehova jedrca. Vse sestavine je zmlel oz. zmešal. 

Dodal  hladno maslo 

in spet mešal, toliko časa, da  je nastala groba kašasta  zmes.

Zmes je stresel v drugo posodo in dodal rumenjaka (s pomočjo pomočnice, op.o.). Rokice so pridno gnetle,

 gnetle, 

še gnetle 

…. težka je tale pekovska, vam povem.

Ko je dobil enakomerno testo, ga je zavil v prosojno folijo in dal počivat v hladilnik za 30 minut.

Medtem, ko je testo počivalo je bil kuharski mojster tako priden, da je pomil posodo.

Iz testa, ki se je dobro spočilo in ohladilo je mojstrsko oblikoval rogljičke.

Tu je demonstracija:

od testa odščipnemo za oreh velik kos in ga oblikujemo v kroglico

posvaljkamo jo v klobasico

nato pa zapognemo v rogljička

Pomočnici je zaupal pripravo pečice, na 170 stopinj in rogljički so se pekli cca 15 minut.

Pečene, rahlo ohlajene rogljičke je še tople povaljal v sladkorju z vanilijevo aromo.

Tako je kuharski velemojster spekel orehovčke ali po domače orehove rogljiče, nekateri jim rečejo tudi vanilijevi rogljiči. A tile so bili spečeni v naši kuhinji in pekel jih je prav poseben pek, zato smo jih poimenovali orehovčki.

pokušina

Nasvet:

postrežemo jih z nasmeškom in toplim čajem

Tekoče zadeve

Ne vem več koliko kilometrov je za mano, odkar redno tečem. Na začetku sem jih še štela oz. beležila, zdaj nič več. A ko gledam moje »znucane« copate, jih je bilo že kar nekaj J.

prvi na levi: z njimi/v njih sem spoznala, da ni vsaka »superga« dobra za tek

tretji z leve: z njimi prvič pretekla mali maraton

Te lepotke so letošnja pridobitev

Naj pojasnim, da nimam fetiša na superge, samo počasi bo treba v omari naredit prostor.

Mali borec

Mali G. je med vrstniki pri »tamičkenih«. Ko so ga na tekmi poklicali v skupino fantov, kjer so bili vsi večji, nekateri za celo glavo, se mi je v grlu naredil cmok. Živčno sem se presedala in si v glavi že vrtela scenarij, kako ga bom na koncu tolažila. Namreč, na predzadnji tekmi, kjer je bil v podobni skupini, je bil med zadnjimi. Že med tekmo ga je popadla jeza, po podelitvi pa je sledil neutolažljiv jok.

Mali me je s pogledom poiskal na tribuni, pomahal, skomignil z rameni in se nasmehnil.

Nekaj staršev za mano je glasno bodrilo svoje mulčke, ena mamica je čisto padla not z navijanjem. Jaz pa nisem mogla izustiti niti A. Vsakič, ko mi je mali pomahal sem si nadela nasmešek in mu pokazala palec.

Ko je šel prvič na tatami bi si najraje pokrila oči – aaa ga je vrgel na hrbet prvič, še drugič ....... ooooo zmaga in tako vse naprej ..... na koncu sem tudi jaz stala in glasno aplavdirala, vzklikala BRAVO in skalala od navdušenja. Čisto možno, da me je kdo čudno gledal, »a baš me briga« ;). Vem, da to ni medalja s svetovnega prvenstva, ma niti z državnega, da smo si na jasnem. Vesela in ponosna sem zato, ker vem koliko ta zlata medalja pomeni Gusarčku.

Ovca z Bovca

poroča:

vreme: »šajba«

vzdušje: fenomenalno

počutje: odlično

pijača: borovničke, bombardino in kuhano vino

zlato pravilo: biti med prvimi na smučišču in »rezati« frišno smučino

uživancija: pogled na zasnežene vršace iz jaccuzzija