Mali G. je med vrstniki pri »tamičkenih«. Ko so ga na tekmi poklicali v skupino fantov, kjer so bili vsi večji, nekateri za celo glavo, se mi je v grlu naredil cmok. Živčno sem se presedala in si v glavi že vrtela scenarij, kako ga bom na koncu tolažila. Namreč, na predzadnji tekmi, kjer je bil v podobni skupini, je bil med zadnjimi. Že med tekmo ga je popadla jeza, po podelitvi pa je sledil neutolažljiv jok.
Mali me je s pogledom poiskal na tribuni, pomahal, skomignil z rameni in se nasmehnil.
Nekaj staršev za mano je glasno bodrilo svoje mulčke, ena mamica je čisto padla not z navijanjem. Jaz pa nisem mogla izustiti niti A. Vsakič, ko mi je mali pomahal sem si nadela nasmešek in mu pokazala palec.
Ko je šel prvič na tatami bi si najraje pokrila oči – aaa ga je vrgel na hrbet prvič, še drugič ....... ooooo zmaga in tako vse naprej ..... na koncu sem tudi jaz stala in glasno aplavdirala, vzklikala BRAVO in skalala od navdušenja. Čisto možno, da me je kdo čudno gledal, »a baš me briga« ;). Vem, da to ni medalja s svetovnega prvenstva, ma niti z državnega, da smo si na jasnem. Vesela in ponosna sem zato, ker vem koliko ta zlata medalja pomeni Gusarčku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar