Rutina

slikca od tu

Zjutraj sem totalno nedružaben človek. Prvih nekaj minut niti ust ne morem odpret, kaj šele oči. Saj ne vem kako bi lahko opisala to čudno stanje. Enkrat je tako – duša bi al telo noče, drugič je – telo hoče al duša noče. Zakomplicirano do vesolja, vem. Jutra definitivno niso moj dan dneva.

A odkar imam kosmatinko je zgodnje vstajanje nujno in tako me iz jutranje more rešuje le rutina. Čez pižamo si navlečem trenerko, se zavijem v topel puhek, roki porinem globoko v žep, brado potisnem za ovartnik in tako »zadekana« se z malo kosmatinko odpraviva na jutranji sprehod. Počasi se sprehodiva čez park po brezplačnik (hehehehe penzionistično, I know ;) ), podaljšava do pekarne po dišeče kifeljčke (hvala, ker me pred šesto ne mečete ven) in skleneva krog do doma.

Tista na štirih nogah se zvrne nazaj v posteljo, una ta druga si privošči zajtrk in kavo.