Zapisnik

Ljubljana, 14.12.2010

ZAPISNIK

 seje aktiva Vesti iz zavesti

z dne 13/12/2010 ob 01:15 uri, pri polni zavesti v horizontalnem položaju

Prisotni: me, myself & I

Ostali prisotni: vsi uspavani – po svoji volji

Predsednica aktiva je po uvodnem pozdravu predlagala dnevni red. Dnevni red je bil sprejet.

1. Pregled sklepov prejšnje seje in potrditev zapisnika (zapisnik prejšnje seje je bil potrjen brez pripomb)
2. pregled/prelet projektov in dogodkov odhajajočega leta
3. zahvale in želje
4. Razno – pobude in mnenja

 1. Predsednica aktiva Vesti iz Zavesti je povzela vsebino sklepov prejšnje seje in predlagala glasovanje za potrditev. Prisotni so zapisnik prejšnje seje potrdili brez pripomb.

2. Predsednica aktiva je pripravila pregled dogodkov od 1/1/2010 do 14/12/2010:

Vsi prisotni so bili mnenja, da se je leto odvrtelo zelo hitro, celo prehitro. Zadan projekt Vesti iz zavesti je stekel v začetku leta. Z njim se še vedno mučijo vsi prisotni, kar je pohvale vredno.

Vzdrževali smo zdrav duh v zdravem telesu. Pretekli xxx kilometrov in delali na muskulaturi.

Na agilityju smo se trudili čimbolj redno »laufati«, včasih tudi zbegano. Pokazali so se prvi skromni rezultati, vsaj en pogoj smo uspeli dobit v A1.

Končno se je izpolnila dolgoletna padalska želja.

Pod streho sprejeli novo kosmato članico družine, ki sliši na ime Lučka.

3. Predsednica aktiva je predstavila zavhale in želje:

Najdražjemu - najlepša hvala za vsakodnevno popestritev, za zlikane srajce in majice, za drobne pozornosti in presenečenja. Evo priznam, da si steber družine, no eden od stebrov, OK. Želim ti veliko zdravja, ljubezni in zdravja; prisežem, da se bom za te želje tudi osebno zelo trudila.  

Veliki in Mali Gusar – srčka moja, sta kot dva topla sončka, ki grejeta in sijeta v moje življenje. Želim si, da bi imeli še več časa za skupne trenutke, z Gusarčkom za igro, z Gusarjem za globoke večerne pogovore. Da bi bila še naprej tako vesela in brihtnoglava.

Staršema želim veliko medsebojnega potrpljenja in da bi znala prisluhniti drug drugemu. 

Hvala za tople juhice, kadar vsake tolko priromam na obisk.

Babicama želim veliko zdravja in srečnih trenutkov s pravnuki. Upam in želim si, da bi bili v novem letu še pogostejši.

Moja jedina in edina Sestrica, tebi hvala že zato, ker si. Vem, da se nate lahko kadarkoli zanesem in ne morem ti povedati, kolko mi to pomeni. Rada te imam! Želim ti, da bi čimprej uspešno spisala diplomo.

Aleš – tebi hvala za »kravžljanje« živcev v službi. Želim ti veliko uspehov v biznisu.

Nina in Jaka, moja ljuba nečaka, želim vama čimveč veselih in srečnih trenutkov. Jaka tebi posebej želim čim manj najstniških težav in ti sporočam en verz od Murat&Jose : Tvoji frendi niso frendi če ti ne pustijo, Da sam iščeš svojo življenjsko filozofijo. Nina ostani taka kot si, simpatična in luštna punca.

Maruša – ponosna sem nate, to leto je bilo tudi tvoje srečno leto, želim ti, da bi si čimprej uredila gnezdece. Držim pesti vse do marca naslednjega leta.

Ines – Ti si moja sorodna duša in sigurno veš kaj Ti želim.

Nadja – tako malo se vidiva zadnje čase ..... ampak kadar se ..... kaj bi jaz brez tvoje dobre volje in energije, želim si, da bi že enkrat našla čas in prišla v Ljubljano.

Vesna in Rok – želim vama topel in udoben domek.

Tomo –  da bi ostal tako vitalen še naprej.

Vera – tebi hvala za vso pomoč, ki je le redko ali nikoli ne odkloniš. Kaj bi mi brez tebe? Zato ti želim, da bi ostala zdrava in vesela še dooolgoooo let.

Dani, Ernest, Pia in Aljaž – želim vam veseli december. Dani tebi še posebno želim uspešno in srečno novo leto.

Eva, Špela, Peter – to bodo vaši prvi skupni prazniki, uživajte in crkljajte se. 

Patrik, Mateja, Slavko – uživajte v praznikih, tudi vam želim veliko družinske sreče.

Vsem ostalim neimenovanim, želim kar se da uspešno, zadovoljno, zdravo in veselo novo leto.

4. Vsi prisotni smo se strinjali, da zaradi pozne ure že počasi pada koncentracija in razsodnost. V izogib čudnim zaključkom se bodo pobude in mnenja pod točko Razno, prenesli v dnevni red naslednje seje.

Pismo v Korvatunturi

Najdražji dobrodušni mož, khm khm khm, Božiček,

bliža se veseli december, čas praznikov in obdarovanj in mala deklica v meni, ki vsake tolko  plane na dan ti piše pismo želja.

Želi si veliko zdravja, da bo lahko še naprej z največjim zanosom »gonila« sesalec, brisala prah, pobirala cunje s tal .....,

želi si veliko radosti, da bo lahkotno po prstih poplesovala po kuhinji in z levega rokava stresala specialitete, v času praznikov pa spekla najrazličnejše in najokusnejše dobrote ......,

želi si veliko veselja in potrpežljivosti, ko bo vozakala Malega G. na športne dejavnosti, mu brala knjigice, ga prepričevala o nujnosti umivanja zob, ga »strašila« z zobno miško in Muco Copatarico, mu pregledovala zvezke in se čudila opustošeni peresnici ......,

želi si veliko sreče, da jo bo pod smrekico pričakalo darilo

res, rres, rrrres, rrressssssss sem bila pridna.

Marinka

Med brskanjem po spletu sem naletela na Marinko. S sis sva si v otroštvu delili kar nekaj knjig o Marinki; Marinka v parku, Marinka gospodinji, Marinka nakupuje, Marinka nadomešča mamo, Marinka v gorah ....

Marinka se mi je zdela carica. Mala deklica je sama nakupovala, kuhala, pazila na bratca.

Najbolj pa so me v knjigi pritegnile ilustracije; Marinkina svetleča lička, žareče očke in luškane oblekice.

Ležala sem na trebuhu, listala Marinko in sanjala, kako bom tudi jaz, ko odrastem imela tako lep voziček, kot ga ima ona, tako lepo oblekco itd., saj veste do kam vse seže otroška domišljija.

In danes ...... ko sem zagledala Marinko sem se zamislila, da bi bilo lepo spet ležati v otroški sobi in sanjati kako bo, ko odrastem.

                                 

                    

15. "lublanc"

Nekdo tam zgoraj me je uslišal in zjutraj, ko se skobacam iz postelje preneha deževati. Sončni žarki si utirajo pot skozi meglo in objame me eno samo veselje. Napravica na okenski polici kaže 9 stopinj. To! Danes bo res en lep dan za tek.

Ob pol desetih se je megla že razkadila in trije navdušeni rekreativni tekači se odpravimo na 15-tega »lublanca«.

Na startu poskakujem in opazujem migetajoč topel zrak iznad večtisoč glavo reko tekačev. Srce mi utripa v ritmu The Stroja. Zasliši se pok in takrat se srčni utrip še poveča.

Tekači iz cone pred nami že pretečejo start, ko se ta dobesedno sesede. Varnostniki se postavijo pred nas in z Dani jih začneva dražit, da jim bova ušle. Gledam kako umikajo nesrečni start, nekdo pomaha, varnostniki umaknejo trak in spustijo nas naprej.

Po prvem kilometru pogledam na uro in ugotovim, da me je množica potegnila in tečem prehitro. Po petem kilometru me Dani pusti za sabo, nadaljujem v svojem tempu. Deseti kilometer pade mimo tik-tak. Preverim čas, zadovoljna sem, tečem tako, kot sem si zadala. Ljudje ob progi so enkratni in njihove spodbude mi dajo še več energije.

Nekaj časa tečem za vitezom z rumeno majico. Dobim preblisk, da bi si prihodnje leto dali natisniti majice z napisom »trije mušketirji«, hmm kako bi se reklo ženskam »mušketirke«.

Na koncu Slovenčeve pretečem šestnajsti kilometer in čez nekaj metrov me navijaško pozdravijo sosedje in Najdražji. Na razvlečeni Dunajski me z(a)grabi kriza. Tečem še vedno v zadanem tempu, a noge postajajo težke in na desni nogi začutim žulj. Da preženem bolečino vizualiziram, kaj bom počela po teku. Uf, kako se bom z užitkom poknila na kavč.

Kakih dvesto metrov pred ciljem mimo mene pade Ruto. Teče kot gazela pred levom in v utrujeni, razgreti glavi pomislim, da bi zadnje metre ubrala njegov ritem .... ja pa kaj še, v isti sekundi se zavem, da ne bo mogoče.

Noge me ponesejo skozi cilj, s šerifom udariva high five, v roke dobim medaljo in občutek je nepopisljiv.

In kaj si trije rekreativni tekači – mušketirji najbolj zaslužijo po teku ..... ja mali Guinness seveda!

Mali Gusar

Prejšnje dni je bil doma en tak čuden mir ..... tišina. Sprva me je močno živciralo, a sem se hitro navadila, da se iz sobe Velikega G. ne sliši nabijanje muske, ne tresejo se tla od shuffla, zjutraj mi ni bilo treba s postelje metat godrnjavca zaspanca in kopalnica je bila samo mojaaaaa.

Najljubši je prihajal domov šele zvečer in tako je bilo sivo in mokro popoldne rezervirano samo za vragolije Malega G. Vsrkavala sem njegovo energijo, smeh in navihanost.

Iz torbe potegnem matematični list in strogo pogledam malega: »Kaj pa so ti prečrtani računi, tctctctc samo poglej kolko je nepravilnih?!?«

Navihano me pogleda: »mamiiiiiiiiii ti raje poglej kolko je pravilnih«

Joj, kolko sem ga prestiskala .....

Kako sem spoznala Viktorja Plestenjaka

Pred desetimi leti sem se s Šmarne vračala z vizitko, na kateri je pisalo Viktor Plestenjak, kipar in telefonska številka.

Vso pot navzdol sem premlevala in vrtela playback; uživam na ležalniku in lovim sončne žarke, ko opazim, da me dva »starca« opazujeta. Perverzneža si mislim in zamižim v sonce. Ko se spet malo razgledam naokoli, opazim da se mi en od njiju približuje. »No krasno«, si mislim. Stari počepne k ležalniku, se predstavi, mi v roke potisne vizitko in vpraša, če bi mu pozirala. »AAAAAA, pa zakaj si ravno mene najdu zajebavat, pejt kake druge pecat«, sem si mislila. Očitno je razbral z obraza, kaj se mi plete po glavi in je hitro razložil, da bi naredil portret. Naredil bi mojo glavo in nič drugega. »Aha portret, no ne vem, mogoče pa .....« sem mencala in gledala vizitko. Dogovoriva se, da se slišiva, če bom za.

Priznam, sem ravno prav zvedava in nečimrna, da sem ga poklicala in privolila.

Takrat mi je življenje na pot pripeljalo zelo zanimivega gospoda, akademskega kiparja Viktorja Plestenjaka.

V Šiško, kjer je imel atelje, se je vedno pripeljal s kolesom. Kasneje sem izvedela, da sploh nima izpita za avto.

Med ustvarjanjem ni kaj dosti govoril. Njegove sinje modre oči so vrtale vame, prsti pa s posebno mehkobo in eleganco oblikovali glino. Potem sva šla še na kavico v bližnji kafič. Takrat se je razgovoril. O svojem delu, načrtih, o glasbi. Izvedela sem, da igra v Simfoničnem orkestru RTV.  Če boste šli kdaj na koncert sinfonikov; belolasi in belobradi gospod, ki igra na violo je Viktor. Človek s prav posebno energijo.

Najino druženje ni trajalo dolgo. Na koncu mi je portret podaril in potem so se najine poti razšle.

Upam, da ga bom še kdaj srečala, tako naključno, kot sem ga spoznala. Povabila ga bom na kavo in ga spet poslušala z odprtimi usti.  

Vrrrrrrsar

Nazaj smo...

 Kako naj povem; prehitro je minilo in bilo je sladko.  Migala sem in lenarila, v pravšnjem ravnovesju, tako da sem se ravno prav spočila in spet hitro navadila na come back.

Otroka sta našla prijatelje, midva sva našla drug drugega ;-).

Zgodaj zjutraj sva tekla do letališča. Okolica se še ni prebudila, na cesti še ni bilo prometa. V zraku vonj po morju in rdeči zemlji. Edini jutranji spremljevalci so bili pes čuvaj, ki ni znal lajati in trije pavi, ki so se šopirili in drli v jutro. In res je, letos sem na morju vzljubila jutra.

Potem obvezna kavica v Batani in nabava istrske štruce za zajtrk. Mljask.

Kljub milu in kremam mi prsti še vedno dišijo po čebuli in česnu. Saj vem, da bi si jih lahko zdrgnila z limono, ampak ne, ker nočem še pozabiti male kuhinjice, kjer sem/smo pripravljali dagnje, rižote in solate z morskimi sadeži, polnili lignje. Tolko luka, kot sem narezala, naseckala v teh preteklih dneh ga še dolgo ne bom. 

Zvečer obvezno druženje ob pijani lubenici in debate kdo bo šel v lov na Ugorja. Res smo ga jedli, vendar je bil »ulovljen« v Leclercu ;-).

Lenarjenje je bilo rezervirano za požiranje knjig. Uspelo mi je prebrati vse knjige. Gaby Hauptman mi je dala nekaj lekcij o moških. Venera pa razkrila Firence v 16. stoletju.

Zadnji dan so se mali prijatelji poslovili z nogometno tekmo. Slovenija : Nizozemska. Naši mali nogometaši vsi v slovenskih nogometnih dresih, navijačice s slovensko brisačo, so glasno kričale: kdor ne skače ni Slovenc in Slovenija gre naprej. Rezultat 3:0 za Slovenijo, hja tulipani, kakor so jih poimenovali, so bili na slabšem, niso imeli navijačic.

Kar nekako se nismo mogli poslovit. Sonce je že skočilo v morje, ko smo se skobacali v avto. Veliki G. se je priklopil na iPod. Mali G. je takoj zlezel pod kožo. Roko sem položila na ramo najljubšega šoferja in v glavi mi je odzvanjalo Projleče je a u meni nemir ...... opaaaaaaaa.

Čestitka

Moja sestrca ima talent. Takole me je presenetila s čestitko. Seveda ni vse za objavo ;-), tu je le del:

..... v mladosti sem bila ji breme, vedno za petami, a kasneje se izkazalo je njeno potrpljenje do mene. Velikokrat sva v paktu proti staršem se borili. Se še spomniš brco v rebrast radiator kdaj? AUČ! Bolelo je da je kaj. Bilo je solza in smeha polno. Kar pa modnih zapovedi tiče, no nekaj takih vrednih je omembe, močerad copati, z njimi na Planini bili sva verjetno edini, kot tudi s kvačkanimi kopalkami na Kokri sva se mudili.
Talentov imaš mnogo, glasba ni med njimi, saj namesto da note bi pisala, z roko glavo si držala. Eno pa drži sigurno, likovni tečaj, bi ti sedel, da je kaj.
Veliko lepih je trenutkov, dva še posebno sta v spominu mi ostala, ko si mi pri porodu 19. maja pomagala in ko jaz sem tebi, prav tako 19. le septembra, porodne dihalne vaje ponovno pokazala.
V mladosti šport ti ni bil ravno blizu, a zdaj ko leta se vrstijo, tebi športat se mudi, da nadoknadiš vse tisto kar zamudila si. Adrenalina polna že dvakrat Ajlažev stolp si obiskala.
Sestrica, z leti mami in teta si postala! .....

šmrk, šmrk .... grem spet po robček. Rada te imam sestrca!

A tudi ti Max?

Zakoreninjena moška miselnost je, da ženske nimamo pojma o avtomobilih. Ste že kdaj videli avtomehaničarko? Vas je kdaj v avtosalonu sprejela servisna svetovalka? Ste že kdaj slišali žensko komentirati dirke ali dirkati? Dobro, Nina Jerančič je izjema, ki potrjuje pravilo. Ženska o avtu nima pojma, ženska ne zna vozit ...... tako razmišljajo moške glave. Avtomobilizem je ena od mnogih stvari s katerimi se postavljajo pred nami ženskami. Redki ali noben moški ne bo priznal, da nima pojma o avtih. Za primer ena anekdota o kolegu, ki se je razkoračil pred bolhico in ženski ukazal naj dvigne »haubo«, da bo pogledal mašino. Kaj bi dala, da bi videla njegov pogled, ko mu je "baba" omenila, da ima bolhca mašino zadaj.

Zadnjič sva z mojim preljubim prišla do zaključka, da je za oba velik stres, ko vozim jaz. Moj zgublja živce; kako držim volan, predolgo držim sklopko, nepravočasno prestavljam ..... še bi lahko naštevala. Jaz zgubljam živce, ko poslušam njegove komentarje. Še nekaj je zame stresno ali še bolje rečeno zoprno, to je, poklicat servisnega svetovalca. Po telefonu še nekako gre, ko mu razlagam, da Max zjutraj, ko je mašina mrzla, spušča čudne zvoke. Ko pa ga pripeljem na servis in moram spet natanko ponovit problem, mu na čelu piše - »baba« kakšen zvok, ti imaš presluhe ali, sambogve kaj si počela z avtom

Še isti dan izvem, da so Maxa dobro pregledali in da je vse bp. Zbegana sem. Še dobro, da je kašljanje in piskanje našega Maxa slišal tudi najdražji, drugače bi res mislila, da sem imela  presluhe. Prepričana sem, da bi se scenarij odvil čisto drugače, če bi avto na servis pripeljal moj možek. Mogoče takole: ja res se je nekaj slišalo, jermen je piskal, smo mal pošprical in je OK. In tako sem šla, s še večjim nelagodnim občutkom, nazaj na servis, kjer sem na čelu servisnega svetovalca zagledala kljukico, še ena odpisana.

»Joj, pazi naj se, če bom jutri zjutraj spet slišala čudno piskanje« bemtim med vožnjo proti domu.

Naslednje jutro v Maxu previdno obrnem ključ in napenjam ušesa. Nič piskanja!!!??? Res nič!!! In tako nekaj dni zaporedoma. Včeraj pa spet. Isti zoprni zvok. Maaaaaaax ne me zaj...., a takole me boš še ti j..... Ma ni šanse, da spet pokličem servis.

Najbolje bo, da se lotimo drugega scenarija. Maxa naj na servis odplje najdražji. Dedci naj se zmenijo med sabo.

Jaz ....... jaz si bom mogoče omislila kako Mazdo al pa Toyoto ...... "babe" moramo držat skupaj ;-)

Dinozavri in rožce

Obljuba dela dolg. Gremo gledat dinozavre. Dragi ve, da sem obljubo dala samo jaz, zato se gladko izmuzne in ostane doma. In sva se z malim G. odpeljela proti Volčjem Potoku.

Gužva! Vročina! Evforija! Dinozavri! Veliko mulcev!

A glej ga ...... Mali G. me preseneti ...... v pozitivnem smislu. Medtem, ko so ostali mulci, kljub opozorilnim tablam, plezali in se obešali po dinozavrih, starši pa so jih »besno« fotkali, se je moj mulc resno zanimal za opise dinozavrov na tablicah :-o

Buški na glavi (Malega G, seveda) in tuljenju se nisem mogla izognit. Plazenje skozi skalnat tunelček zahteva svoj davek, ne gre drugače. Sladoled je hitro posušil solze.

Potem pa ........ igrala ........ khm khm ....... sem se skeširala za vstopnico, za dinozavrski balon, za sladoled, a da bi dala še 5 evrčkov, za skakanje po trampolinu in 2.5 evrčka, da bi skakal po napihljivem gradu, noooooooooo way ........ surprise surprise, Mali G. razume moj NE in se odpravi na »brezplačen« konec igrišča. Očitno so bili planeti v konjukturi .....

Heh, tudi mami ni ostala praznih rok 

Potep

In smo šli na pot ......... odprl se nam je horizont

do morjaaaaaaa

:-))))))))

Sporočilo

Svoji zvesti bralki M. sporočam, da še vedno brcam ....... a nekam v prazno ........

Utrinki tedna

Urca v retro stilu je nujno morala z mano domov. Kar nekaj časa sem jo iskala ..... kdor čaka dočaka.

Blokovski "bio" vrtiček.

Pirhi, pobarvani s kurkumo in čebulnimi olupki.

Kje sem doma?

Tam, kjer so prstni odtisi na ogledalu.
Tam, kjer so copati razmetani.
Tam, kjer je prazen ovitek od čokolade v predalu.
Tam, kjer so nogavice narobe poravnane.
Tam, kjer so igrače razmetane.
Tam, kjer je v jedilnici miza od barvic pokracana.
Tam, kjer je v umivalniku zobna pasta popacana.
Tam, kjer so zvezdice celo noč prižgane.

Lepo je biti doma!

Čudovita novica

Prejšnji teden sta nas prijatelja razveselila z veselo novico, jeeeeeeeeeeee, tako veselo, da sem cel sobotni večer pekla in pripravljala slavnostno kosilo.

Na sliki so v bistvu trije :-), mala pikica se nam bo pridružila jeseni.

Lepi pozdravi od PU

Včeraj je bil krasen sončen dan in bil bi greh, če bi bili doma. Z Malim G. sva se odločila, da jo mahneva na Šmarno. Že nekaj vikendov zapored sva jo veselo mahnila na to priljubljeno destinacijo Ljubljančanov.

Včeraj, ko je bil za večino dela prost dan in še sončen povrhu, je bila gužva pod Šmarno in na vrhu velika.

Avto sva parkirala ob cesti v Vikrčah in se nato čez Peske odpravila na vrh. Potem, ko sva v vrsti čakala na miške in čaj, in iskala prosto mizo ali klopco - karkoli, kamor bi se lahko usedla, mi je bilo kar žal, da sva se šla drenjat na hrib.

Sončna nedelja je na plano zvabila vse živo, tudi inkasante .... se mi zdi, da je za njih taka nedelja, čeprav morajo delati, prav praznik.  Za dva pajaca v modrem, ki sta se pripeljala v Vikrče je moral biti pogled, na toliko napačno parkiranih avtomobilov na kupu, orgazmičen. Saj drugače ne bi ročno napisala toliko »listkov«. Upam, da ju zvečer ni bolelo zapestje od pisanja lepih pozdravov, čeprav, če sem iskrena, bi jima to privoščila.

Catan

Ob vikendih sem naseljenka otoka Catan. To je otok z lepo obalo, prostranimi pašniki, zlatimi polji, bogat z gozdovi, glino in rudo. Moje življenje bi potekalo mirno in uživaško, če bi bila na otoku edina, a na žalost nisem. Taka so pravila, na otoku nikdar nisi sam. Skratka, otok si delim s tremi sosedi. Soseda  ga. Srečkovička ima najdebelejši krompir, najbolj založene kašče, jo imam na sumu, da nekaj šverca z rudo. Za soseda g. Čistega je bivanje na otoku velika pustolovščina, njega sumim, da ima nekaj pri aferi "čista lopata". G. If je pravi bankir, a nekoliko neodločen, križišča ga zbegajo do konca in težko se odloči ..... ali bi šel desno ali levo.

Složno naj bi se borili proti barbarski hordi, ki hoče zavzeti Catan. A kaj, ko se veliko raje bojujemo med sabo. Naši odnosi so kot aprilsko vreme, toplo - hladni. Ob sončnem vremenu skupaj ribarimo, menjavamo pridelke in lovimo barbare.  Vendar je sončnih dni v aprilu malo in tako postane zelo pestro, ko se nad otok zgrnejo črni oblaki. Takrat vladajo izredne razmere, padajo težke obtožbe, khm khm nekatere besede niso za objavo, kujejo se zarote in Srečkovička mi je zadnjič potožila, da potrebuje persen.

Ja, težko življenje je na Catanu, a vseeno komaj čakam vikend, da pobegnem tja.

Pomladne dobrote

Tetka Pomlad prihaja. Prinaša nam ptičje petje, toplejše in daljše dneve, mladičke, pirhe, čokoladne zajčke in kvačkane putke :-), zvončke, trobentice, narcise, tulipane ....... aja, skoraj bi pozabila na regrad. Precej darežljiva je tale tetka, se mi zdi.


Kmalu se bomo lotili pomladanskega čiščenja, pospravili zimsko navlako, prevetrili dom, na mizo dali  šopek kronic, zamenjali zimske gume ......

Da vas ne bo zgrabila pomladanska utrujenost, recimo od pospravljanja ali kar tako, vam svetujem naslednje: pojdite ven na svež zrak, naberite regrad, ga res dobro dobro operite (saj veste raznorazna gnojila, svinec in ostale strupene zadeve ...) in naredite solato. Zraven regradove solate ali kakršnekoli druge pomladanske solate odlično sede tale kruhek:



pa gremo .....



Kruh z dodano vrednostjo



Pripravimo:

pol kile moke

3 dcl tople vode

žlica sladkorja

40 g svežega kvasa ali vrečka suhega

ščepec soli

nariban sir (količina in vrsta sira po želji)

trdo kuhana jajca

pršut

poljubne začimbe


V toplo vodo nadrobimo kvas, dodamo sladkor in žlico moke. Pustimo cca 10 min, da naraste.

Moko presejemo v večjo skledo, jo takoj posolimo (da ne bi kasneje pozabili), v sredo naredimo vrtačo v katero bomo počasi zlivali kvasec.

Sestavine dobro premešamo/zgnetemo v hlebček. Lepo ga pokrijemo in damo v topel kot kuhinje, kjer naj počiva eno uro.

Vzhajan hlebček ponovno pregnetemo, da iztisnemo zrak. Razvaljamo ga v kvader, približno centimeter debelo.

Na polovico damo sir in žačimbe (jaz dam ponavadi, suho čebulo in česen, origano, timijan, včasih tudi malo rožmarina)

Na sir položimo pršut in trdo kuhana jajčka. Vse skupaj malo pošpricamo z olivnim oljem in zvijemo v štruco. Privoščimo ji še malo počitka nekje blizu pečice, kjer je toplo. Naj se navadi, da se bo kmalu spekla.

Pečemo na 180 stopinj cca 35 min.

Dober tek!

Bovec

Bovška dežela ..... poleg Logarske doline moj najljubši konec Slovenije. Nanjo me vežejo sami lepi spomini. Na Kaninu je Luka z dudo naredil prve smučarske zavoje J, v Lepeni smo uživali s konjiči,  sprehajali smo se po suhi strugi do slapa Boke, v Sočo metali kamenčke, raziskovali rove iz prve svetovne vojne in trdnjavo Kluže (takrat še ni bila obnovljena in zakljenjena),  firbcali kako mogočen je bil plaz v Logu pod Mangrtom in potem na mostu zmrzovali skoraj uro, ker je Pia zaklenila ključe v avto, a se je vse dobro izteklo ...... skratka Bovška kotlina je res polna adrenalina, kot pravijo.

Po dolgem času smo se spet vrnili v mestece Bovec in niti viroza, ki me je kuhala mi ni pokvarila dopusta. Sem si čisto sama kriva .... lepo vreme me je zvabilo ven na tek že prvi dan, a kaj, ko me je potem prepihalo do kosti in padec odpornosti je bil samoumeven.

Doživela sem pa eno tako lepo prigodo, ko sem tekla proti Čezsoči je mimo pripeljal domačin in se ustavil ( jaz sem bila že z eno nogo v jarku, da pobegnem, enkrat sem med tekom doživela eno neprijetno izkušnjo) in mi dal bonbon, da mi ne bo padel cuker J. Domačini so res prijazni in sprejmejo te z odprtimi rokami.

Po dolgih letih smo končno dočakali povezavo s Sella Neveo in jasno bili smo tudi pri sosedih. Imeli smo srečo, ker je plaz, nekaj dni po našem odhodu, zasul vlečnico Prevale in tako

so morali povezovalno progo zapreti.

Skratka, bilo je fajn in še nekaj slikic:

Ekola, tukaj sem. Pred vami, še čisto nedolžna. Saj vem, da bi morala zdaj kaj napisat. Ampak kot zakleto .... ne vem še kako bi začela. Dovolite, da globoko zajemem sapo ......



Za začetek samo to, da bom objavljala vesti z mojega malega sveta.