Pred operacijo (od katere je poteklo
natančno 59 dni in 13 ur) sem si nabrala dobro kondicijo in s
pomočjo gospoda inštruktorja pridno delala na moči in
vzdržljivosti. Potem je prišel dan D in kasneje kontrola pri
zdravniku. V sekundi mi je sesul vizijo – lako čemo mi to – dva
meseca nobene fizične aktivnosti in strogo prepovedano dviganje
bremen.
„Kaj pa orbitrek“, sem ga milo pogledala. Prijel se je za
glavo in takoj sem vedela, kakšen bo odgovor. Ko je videl, da se mi
trese brada in solzijo oči mi je naštel vse možne komplikacije, ki
me lahko doletijo, če ne bom ubogala. In sem ubogala – delno - to,
da sem dostikrat pozabila, kako se moram dvignit iz ležečega ali
sedečega položaja, se ne šteje zraven ali, da sem pozabila na
počasno hojo, itak nikoli nisem znala hodit počasi.
Ta teden je prišel moj dan. Bila sem
tako vznemirjena, da me je trgalo po drobovju in pognala sem se v tek,
kot kak utrgan pes z verige. Nekje pri četrtem kilometru sem
„kasirala“ svojo nepremišljenost/neprištevnost in se komaj
privlekla do doma. Najdražji je moral poslušati stokanje in
jokanje. To je bil dan spoznanja, kako hitro splahni kondicija.
Takoj naslednji dan sem šla pozdravit
so-telovadke in gospoda inštruktorja. Seveda ni ostalo samo pri
pozdravu, spet me je zagrabila evforija in pozabila sem na prejšnji
dan.
Prišel je tretji dan in strašen
„muskelfibr“. Sedenja in vstajanja ne bom opisovala, ker
se ne da opisat z besedami, kako „svinj.....sko“ boli. A z leti
sem postala trmasta in trdoživa korenina in nekaj drži kot pribito
– klin se s klinom zbija – rekla sem si: „ne daj se Ines“ in
se odpravila teč.
Tempo je bil polžji seveda, vendar sem
domov pritekla brez utrujenosti in bolečin :).
Danes se počutim odlično!
Ni komentarjev:
Objavite komentar