Sočna in lahka jabolčna pita

Ker je petek. Ker je še vedno poletje. Ker so jabolka zdrava. Ker je to pita za zajtrk ali malico ali zvečer s kozarcem dobrega vinčka in najdražjim. Ker sem zrasla in lahko delam kar hočem. Ker prekipevam od energije in se mi je dalo zraven še fotkati.

Ker je treba zdravo jesti in maksimalno uživati z vami delim recept za pito.

Moja priredba gre takole:

Za krhko testo dobro umesimo oz. pregnetemo:

200g polnozrnate moke (jaz sem dala pirino)

120g masla

9 velikih žlic mrzle vode

ščepec solnega cveta 

Še nasvet; masla ne topimo, moki ga dodamo narezanega na koščke. Potem treniramo prste z gnetenjem. 

Testo ni potrebno dajati v hladilnik. Jaz ga kar takoj razvaljam, ko je že v pekaču ga pošpikam z vilico.

Za nadev narežemo 3 velika jabolka (naj bodo kake bolj sladke sorte), 3 velike žlice kokosovega sladkorja, nekaj žlic vode in cimet.

Jabolka položimo na testo, v poljubnem vzorcu, kakor komu paše. 

Sladkor in vodo zmešamo, polijemo po jabolkih in potresemo s cimetom.

Pečemo ventilacijsko na 180 stopinj, cca 25 minut.

Potem pito skriješ nekam na varno, da se malo ohladi. Meni ni uspelo, ker moji termiti izvohajo vse.

Če imam srečo mi ostane kak košček.

Jaz sem tokrat naredila jabolčno pito, lahko pa na krhko testo damo katerokoli sadje .... marelice, breskve, nektarine, slive ..... 

Testo lahko spečete samo in ga potem obložite s svežim sadjem ..... ananas, kivi, banane, mango, jagode, borovnice ..... 

Krhko testo uporabimo tudi za zelenjavne pite .... to je že namig za naslednjo objavo. 

Se beremo ...... pa pa

Resnicoljub

"Fotr" in Mali G. na zavarovalnici pri cenilcu škode. 

Cenilec hodi okoli avta, poslika kar je treba in reče: "Ste rekli, da je parkirišče, a ne."

"Fotr" je tiho in samo pokima, Mali G. pa ne more iz svoje kože: "Oči, ne spomniš se dobro, ni bilo vse na parkirišču ......"

Še dobro, da se bo kmalu začela šola, ker takrat mulc kar naenkrat potegne drugačno vižo ....

"Kako je bilo v šoli?"

Možni odgovori so: fajn, u redu, nič novga, bedno Šarka je spet popi**** 

"A ste kaj zanimivega počel?"

Običajno je tukaj namesto odgovora odkimavanje ali odgovor "se ne spomnim".

"A imaš kaj domače naloge?"

"Ne. Nič." ali pa "Sem jo že naredil."

Mali, ko se začne šola kar naenkrat dobi selektivni spomin, nekaj podobnega kot "fotr" :)

Čokolešnik

Čokolešnik že od malega ni bil na mojem jedilniku. Se ne spomnim, da bi ga kdaj poskusila. Vem pa, da so ga včasih pakirali v škatlah, na katerih je bila sestavljanka z lešniki in veverico J in seveda spomnim se reklame, ki jo še danes znam na pamet.

Pred kratkim sem čisto slučajno odkrila recept za piškote s čokolešnikom. Škoda, da ga nisem videla že prej. Postopek je tako preprost in hiter, kot priprava čokolešnika.

Malo sem ga prikrojila po svoje in voula -

Čokolino piškoti za vse moje čokolinote

2 skodelici čokolešnika

1 skodelica ovsenih kosmičev

1 skodelica narezanih lešnikov

2 žlici kakava brez sladkorja

1 pretlačena banana

žlica kakavovih zmletih zrn

cca 80g masla, lahko je tudi kokosovo

Najprej premešamo suhe sestavine, dodamo banano in na koncu še maslo, ki smo ga prej nekaj minut pustili na sobni temperaturi.

Z rokami fino pregnetemo.

Potem z mase oblikujemo kroglice poljubne velikosti, jih sploščimo in položimo na peki papir. Pečemo jih na 180, 15 minut bo več kot dovolj.

 Dobri so, kot da ješ veliko čokolado z lešniki ;).

Barve Ljubljane in Ljubljanice ali nešteto odtenkov zelene

Fotke niso profi, posnete so z mobilnikom ..... a sem prepričana da bodo povedale več kot besede .....

Pred domačim pragom

Včeraj sva z Malim sedela na Špici, pila sok in uživala. Vsake tolko se je mimo pripeljala barka.

“Mami, a si se ti že peljala po Ljubljanici?”

“Ne.”

“A bi se?”

Potem mi šine v glavo …. več kot polovico svojega življenja živim v tem mestu in se še nisem peljala po Ljubljanici. Kolko je še kotičkov v tej “mali” prestolnici, za katere niti ne vem.

Sanjam o tem, da bi šla nekoč dopustovat v eksotične kraje, menim se s prijateljico, da bi obiskale London, Malega bi rada peljala v Legoland ….. saj svet res postaja vedno bolj majhen, ampak to da ne poznam domačega praga …..

“Ja, seveda bi se. Jutri se greva peljat, obezno!”

Malemu so zasijale oči, kot bi mu rekla, da greva jutri v Gardaland. Ko sva biciklirala proti domu je

omenil, da niti na grajskem stolpu še ni bil. Obljubila sem, da bova šla tudi na stolp.

Kako že pravijo, da tisto kar imaš pred nosom običajno ne vidiš.

Tako se je nekega lepega popoldneva ob Ljubljanici porodila ideja, da bom letošnje poletje raziskovala našo prestolnico, pa da vidim, če je res najlepše mesto na svetu.