Včeraj sva z Malim sedela na Špici,
pila sok in uživala. Vsake tolko se je mimo pripeljala barka.
“Mami, a si se ti že peljala po
Ljubljanici?”
“Ne.”
“A bi se ?”
Potem mi šine v glavo …. več kot
polovico svojega življenja živim v tem mestu in se še nisem
peljala po Ljubljanici. Kolko je še kotičkov v tej “mali”
prestolnici, za katere niti ne vem.
Sanjam o tem, da bi šla nekoč
dopustovat v eksotične kraje, menim se s prijateljico, da bi obiskale London, Malega bi rada peljala v Legoland ….. saj svet res postaja
vedno bolj majhen, ampak to da ne poznam domačega praga …..
“Ja, seveda bi se. Jutri se greva
peljat, obezno!”
Malemu so zasijale oči, kot bi mu
rekla, da greva jutri v Gardaland. Ko sva biciklirala proti domu je
omenil, da niti na grajskem stolpu še
ni bil. Obljubila sem, da bova šla tudi na stolp.
Kako že pravijo, da tisto kar imaš
pred nosom običajno ne vidiš.
Tako se je nekega lepega popoldneva ob
Ljubljanici porodila ideja, da bom letošnje poletje raziskovala našo
prestolnico, pa da vidim, če je res najlepše mesto na svetu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar